Dvojezična pesniška zbirka je knjižni prvenec avtorice Erike Fornazaric, doma iz Trsta, kjer je doštudirala iz italijanistike in se posvetila poučevanju. Svojo pripravo je nadgradila z diplomo iz literarnih ved, v kateri je predstavila italijanski prevod Trubarjevega Katekizma (1550). Že vrsto let poučuje italijanski jezik in literaturo na Državnem znanstvenem liceju F. Prešerna v Trstu. Prav to območje na stiku dveh kultur je zaznamovalo njeno literarno obzorje, kar se odraža tudi v njenem ustvarjanju. Njene pesmi so v obeh jezikih izvirne. Ne gre za prevode, temveč za besedila, ki so avtonomno nastajala tako v slovenščini kot italijanščini. Avtorica je tudi sodelovala na raznih pesniških natečajih v Sloveniji in Italiji in nekatere pesmi so že objavljene v raznih zbornikih in v Enciklopediji sodobnih italijanskih pesnikov (2020).

Erika Fornazaric je v svoji izpovedi izrazito neposredna. Njena besedila so boleče iskrena, saj iz njih privre trpka osamljenost, ki iz sanjskega, neotipljivega sveta išče pot do ubeseditve. Prav ta notranja bolečina vzbuja silovita čustva, ki dajo njenim stihom poseben patos. Njen notranji svet niha med občutkom nesmisla in iskanjem ljubezni, med upanjem in skoraj stoičnem vztrajanjem kljub grenkobi in notranji napetosti. V pesmih pride do izraza tudi neobičajna metaforika, ki učinkuje tako v slovenskem kot italijanskem jeziku. Tudi pesniška oblika, navidezno preprosta, je sodobna. Verz je prost, opazno je odpadanje ločil in ritmični poudarek se podreja lirskemu izrazu, kar daje pesmim posebno razgibanost. Pesmi si sledijo ločeno v slovenskih in italijanskih sklopih. Spremno besedo je napisala Neva Zaghet, grafično pa je pesniško zbirko z izborom osebnih fotografij oblikovala avtorica sama.