Knjiga, kateri je uvodno besedo prispeval dr. Egon Pelikan, je simbolno prišla iz tiskarne ob 150. obletnici sprejema tedanje avstrijske ustave iz decembra 1867, ki je odpravila omejitve glede naseljevanja, preseljevanja in priseljevanja, posesti, nepremičnin in opravljanja pridobitnih dejavnosti, tudi za Jude. Politične in državljanske pravice so bile poslej neodvisne od veroizpovedi.
V knjigi je podrobneje predstavljena in analizirana skupnost, ki je dolga stoletja dajala pomemben pečat Gorici in njeni deželi. Šlo je za heterogeno skupnost, ki so jo sestavljali tako verni Judje kot tudi asimilirani in sionistično usmerjeni. Na historičnem Goriškem, to je na ozemlju nekdanje Goriške grofije (do leta 1500) oz. pozneje dežele Goriško-Gradiščanske pod Habsburžani (do leta 1918), sta v preteklosti obstajali dve samostojni judovski skupnosti, Gorica in Gradišče ob Soči (Gradisca d’Isonzo). Prvo svetovno vojno in razpad habsburške monarhije je preživela le judovska skupnost v Gorici, ki so se ji že leta 1893 priključili tudi maloštevilni preostali Judje v Gradišču ob Soči.
Za tukajšnje Jude je razpad habsburške monarhije pomenil tudi konec nekega obdobja in gospodarsko-socialne vključenosti v srednje in vzhodnoevropski prostor. Holokavst me drugo svetovno vojno je zelo prizadel tudi člane goriške judovske skupnosti, saj je večina tistih, ki so med vojno vztrajali v mestu, končala v nacističnih taboriščih, predvsem v uničevalnem taborišču Auschwitz. Prihodu Nemcev na Goriško septembra 1943 so sledile prve aretacije tudi med goriškimi Judi, vendar jih je bila večina pozneje izpuščenih. Morda je prav to dejstvo pri marsikom vzbudilo občutek lažne varnosti v domačem mestu. Pravi pekel za celotno preostalo goriško judovsko skupnost se je začel zvečer 23. novembra 1943. Nemci so skupaj s svojimi pomočniki začeli racije po posameznih mestnih predelih in judovske meščane s silo zganjali na pripravljene tovornjake. Dela so se lotili sistematično, saj so si pri mestnih in policijskih oblasteh pridobili ustrezne sezname. Aretirance so najprej odpeljali v goriške zapore, čez nekaj dni pa v tržaški zapor Coroneo, od koder je kmalu sledila pot v uničevalno taborišče Auschwitz. Za veliko večino goriških Judov je bila to pot brez kakršnihkoli možnosti za vrnitev.
Po novi razmejitvi med Jugoslavijo in Italijo septembra 1947 je judovsko pokopališče v Rožni Dolini, ki ga je dolga stoletja uporabljala goriška judovska skupnost, prišlo pod Jugoslavijo. Danes judovske skupnosti v Gorici ni več. Zaradi maloštevilnosti se je leta 1969 združila s tržaško judovsko skupnostjo.
Knjiga je izšla v sodelovanju s Študijskim centrom za narodno spravo in Centrom judovske kulturne dediščine sinagoga Maribor.
