Pesniška zbirka Erike Fornazaric z naslovom Originali nam nudi dojemanje večplastnosti avtoričinega pesniškega ustvarjanja. Kot izpostavlja prof. Elvio Guagnini v svojem spremnem eseju, si lahko besedo originali razlagamo na več načinov, kot željo po osebnem pisanju, kot formalno obliko pesmi, zgornja pesem je namreč napisana v originalu, medtem ko je spodnja navedena kot prevod: »V vsakem primeru je za Eriko Fornazaric bistvenega pomena iskanje originalnosti (in identitete): iskanje tega, kar naj definira izvirnost njenega dela na pesniškem področju.« Avtorica je diplomirala iz italijanistike in slovenistike in že vrsto let poučuje italijanski jezik in literaturo na Državnem znanstvenem liceju F. Prešerna v Trstu. V njenem literarnem obzorju sta tesno prisotni obe kulturi, slovenska in italijanska, kar se izraža tudi v njenem ustvarjanju, saj se pesniško poslužuje obeh jezikov,  italijanskega in slovenskega. Sama prevaja svoje verze in rezultat tega je, da postane poleg originala tudi prevod samostojna pesniška enota, v bistvu sta tako pred nami kar dva originala. V njeni tematski motiviki zasledimo bivanjske preizkušnje, čustveno napetost, pričakovanja in razočaranja, na drugi srani pa se kot protiutež temu se pojavljajo upanje in sanjarjenje, refleksija ter opazovanje in zapisovanje zunanjega sveta, življenjskih stanj in obdobij. Njena poezija je obenem tudi odgovor in smerokaz, ki se lahko izvije v nov življenjski pogon.