V knjigi so zbrani spisi goriškega duhovnika Stanka Staniča (1893-1955), nabožnega pesnika in ljudskega pisatelja. Zbral in uredil jih je Jožko Kragelj, ki je napisal tudi uvodno študijo.

Stanko Stanič je bil rojen leta 1893 v vasici Cesta pri Sv. Križu na Vipavskem in je veliko let služboval na Goriškem: najprej kot kaplan v Cerknem in pri Sv. Ignaciju na Travniku, kasneje pa kot župnik v Podgori, kjer je preživel najhujša leta fašističnega pritiska. Od leta 1945 dalje je bil ekonom v goriškem Malem semenišču. Leta 1952 je bil imenovan za župnika v Štandrežu, kjer je ostal do smrti leta 1955 in je na tamkajšnjem pokopališču tudi pokopan. Njegovo duhovniško službo je spremljalo živahno udejstvovanje na kulturno-prosvetnem področju. Sodeloval je pri skoro vseh cerkvenih kulturnih ustanovah: bil je predsednik goriškega Alojzijevišča, tajnik in soustanovitelj Zbora svečenikov sv. Pavla, od leta 1923 je bil v odboru Katoliškega tiskovnega društva in od leta 1934 dalje njegov predsednik; bil je prvi tajnik in kasneje tudi predsednik Goriške Mohorjeve družbe. Po smrti msgr. Brumata pa je postal odgovorni urednik Katoliškega glasa. Svoje članke je objavljal v Koledarjih Goriške Mohorjeve družbe, v Slovenskem Primorcu in Svetogorski Kraljici, v Katoliškem glasu in drugem tisku. Pri goriški Mohorjevi družbi je izšlo njegovo delo Dobe in podobe iz cerkvene zgodovine, s psevdonimom Stanko Jereb pa Gozdna divjačina.  Več besedil je prispeval tudi za pesmarice Gospodov dan, Svete pesmice, Božji spevi in Zdrava Marija.