Knjiga je izšla v sodelovanju s Celjsko Mohorjevo družbo. Gre za objavo pisem, ki jih je Joža Lovrenčič pisal hčerki Nini. Joža Lovrenčič, pesnik, pisatelj in prevajalec, je poznan predvsem po delih iz primorskega, še zlasti goriškega kulturnega prostora (Sholar iz Trente, Gorske pravljice, Tri božje poti, biografski roman o Valetninu Staniču Cerovškov gospod, avtobiografska povest Med Scilo in Karibdo, prevod Collodijevega Ostržka). Rodil se je 2. marca 1890 v vasi Kred pri Kobaridu. Srednjo šolo je obiskoval v Gorici, nato pa je študiral v Gradcu. Leta 1944 je bil v Gorici ravnatelj slovenske gimnazije, ki jo je dovolila nemška oblast. Ob koncu druge svetovne vojne pa se je z družino začasno umaknil na avstrijsko Koroško in bil od tam vrnjen že s prvim transportom 27.5.1945. Nastanil se je v Ljubljani, kjer je tudi umrl 11.12.1952. S hčerko Nino ga je življenjska usoda za vedno ločila že na Koroškem. Nina je kot begunka živela z možem slavistom Radom Lenčkom najprej v Gorici in nato v Trstu. Meja je bila zanjo in za očeta neprehodna in jima je preprečevala neposredne osebne stike. Pisma, ki jih je v teh letih oče pisal ljubljeni hčerki, časovno so zamejena med letoma 1946 in 1952, je za objavo pripravila dr. Rozina Švent. Skupno gre za 87 pisem, vključno z razglednicami, karticami in dopisnicami, ki jih dr. Šventova opremila s komentarjem. Ta pisma bi lahko poimenovali tudi »izpovedna proza« ali »literarni pogovori«, ki so bili v tistem času pač edini možni način komuniciranja med njima. »Ves Vaš ljubeči očka« – stavek, ki zaključuje skoraj vsako očetovo pismo hčerki Nini, ni le neka fraza, temveč izpričuje resnično veliko ljubezen, ki je že od rojstva naprej povezovala »Očka in ljubljenko Nino«.