Znanstvena monografija Medetnična integracija v lokalnem okolju – primer Nove Gorice in Gorice se osredotoča na analizo družbene dinamike v etnično raznolikem lokalnem okolju, tematika, ki je danes v ospredju znanstvenega, strokovnega in političnega interesa ter postaja vse bolj aktualna in središčnega pomena za moderne demokratične države 21. stoletja, kot tudi izziv upravljanja raznolikosti in zagotavljanja manjšinskih pravic v etnično raznolikih družbah. Avtor monografije dr. Dejan Valentinčič, habilitirani docent na Novi univerzi za področje ustavnega prava in človekovih pravic, habilitirani docent za področje politologije na Fakulteti za uporabne družbene študije, vodja raziskovalne skupine Inštituta ASEF za izobraževanje in raziskovanje, od marca 2020 tudi državni sekretar na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, je s to znanstveno monografijo opravil obsežno raziskovalno delo, predvsem pa pilotno študijo, ki vsebuje bogate informacije o realnosti medetničnih odnosov.
Avtor se v knjigi posveča vprašanju integracije priseljenskega prebivalstva na območju Mestne občine Nova Gorica. Primerja vključenost v družbo priseljencev in njihovih potomcev različnih narodnosti, primerja razlike v ekonomski, politični in kulturni integraciji, hkrati pa ugotavlja, kako so v Sloveniji na lokalnem nivoju udejanjane nacionalne migracijske politike. Avtor opravi tudi primerjavo s sosednjo občino Gorica. Primerja vključevanje priseljencev v obeh lokalnih okoljih, predvsem pa se sprašuje, ali bi se Nova Gorica lahko za prihodnost kaj naučila iz izkušnje Gorice – upoštevajoč, da Nova Gorica skorajda še nima priseljencev iz neevropskih držav, v Gorici pa je njihova prisotnost že nekaj samoumevnega. Da knjiga ni omejena le na lokalni značaj, ampak je tudi mednarodno referenčno delo, dokazujeta predgovora dveh svetovno znanih avtoritet na področju migracijskih študij. Prvo spremno besedo je prispeval Nikolai Genov, zaslužni profesor Freie Universitat Berlin, eden najbolj uveljavljenih evropskih sociologov druge polovice 20. stoletja v Evropi, sicer tudi doktorski mentor avtorja knjige Dejana Valentinčiča. Pisec druge spremne besede je Howard Duncan, profesor na Carleton univerzi v Ottawi v Kanadi, med leti 2015 in 2020 glavni urednik znanstvene revije International Migration, ene najbolj vplivnih svetovnih revij s področja migracij.
Ker medetnična integracija ne zadeva le pristojnosti lokalne skupnosti, se avtor v teoretičnem delu najprej ukvarja z vprašanjem različnih modelov vključevanja migrantov (multikulturalizem, asimilacija) v različnih državah sveta. Da bi bili teoretični koncepti bralcu bolj zanimivi, njihovo delovanje v praksi prikaže na primeru slovenskih izseljenskih skupnosti – s katerimi državnimi politikami so bili soočeni slovenski prišleki in kako je to vplivajo na položaj in ohranjanje slovenskih skupnosti. Avtor nadaljuje z opisi politik integracije na nivoju Republike Slovenije, kako Slovenija upravlja etnično raznolikost, izvaja manjšinsko varstvo in kako poteka medetnična integracija. Pri tej analizi družbene dinamike ponuja vpogled tudi v sosednjo Italijo. Nato pa se posveti osrednji problematiki, kako uspešna je integracija priseljencev z območja nekdanje Jugoslavije, ki živijo na območju Mestne občine Nova Gorica, pri kateri primerja stopnjo ekonomske, politične in kulturne integracije. S krajšo primerjavo raziskavo razširi na sosednjo obmejno občino Gorica.
Tematike se avtor loti z dveh vidikov. Prvi, teoretični del monografije predstavlja različne teorije upravljanja medetničnih odnosov in vključevanja priseljencev v novo družbo. V drugem, empiričnem, pa tudi osrednjem delu knjige se študija koncentrira na Mestno občino Nova Gorica, ki je, kot pravi avtor, »zaradi svoje lege, nastanka ter narodnostne in nasploh družbene sestave posebej zanimiv primer za preučevanje, obenem pa tudi toliko sorodna ostalim slovenskim mestom, da se da ugotovitve tudi delno posplošiti za občo situacijo glede medetnične integracije ter potenciala za medetnične konflikte v slovenski družbi.« Empirični del temelji na izvedenih intervjujih in anketah s pripadniki šestih narodov, predstavniki številčno najmočnejših skupin priseljenskega porekla v občini Nova Gorica, ki izvirajo iz drugih republik bivše Jugoslavije (Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi). V ospredju je predvsem vprašanje, kako uspešna je njihova integracija. Primerjava z čezmejno goriško občino pa daje knjigi posebno vrednost, saj pokaže naravnost, kateri izzivi čakajo ne le Novo Gorico, ampak celotno Slovenijo. Pričakovati je zelo sorodne trende glede nadaljnjega priseljevanja iz tujih, tudi neevropskih držav, kar Gorica doživlja že sedaj, zato je primerjava integracije teh populacij odlična iztočnica za analizo, koliko je Nova Gorica sploh pripravljena na integracijo novih migracijskih valov, ki jih lahko pričakuje v prihajajočih desetletjih.
Monografija se ne omejuje le na zgodovinski oris, ampak avtor to v sociološkem smislu nadgradi z izpeljavo lastnega modela za merjenje stopnje medetnične integracije – na ekonomskem, političnem in kulturnem nivoju. V pripravi svojega modela natančno in kritično oriše različne politike sprejemanja migrantov v primerjalni perspektivi, na osnovi modelov multikulturalizma, asimilacije in integracije. Oba ugledna pisca spremnih besed poudarjata, da gre za kompetentno študijo, ki prinaša nova spoznanja več družboslovnim in humanističnim disciplinam.
Knjiga obsega 413 strani in bralcu ponuja tudi slikovno gradivo, predvsem pa je bogato opremljena s tabelami in grafi, ki omogočajo jasnejši prikaz rezultatov in boljše razumevanje predstavljene vsebine. Izšla je pri Goriški Mohorjevi družbi v sodelovanju z Inštitutom ASEF za izobraževanje in raziskovanje, za oblikovno dograjenost pa je poskrbelo podjetje Studio Link iz Trsta.