Zgodovinar Sandro Oblak s pričujočim delom prikaže Idrijsko in Cerkljansko od druge polovice svetovne vojne do petletja po vojni, v obdobju, ki ga zaznamuje silovit vzpon odporniškega partizanskega gibanja nasproti novi nemški okupacijski sili ter povojno postopno integriranje v novo jugoslovansko socialistično stvarnost.
Pisec spremne besede dr. Boris Mlakar v svojem Predgovoru pravi: »Tematika te knjige, ki govori o odnosu partizanskih in povojnih oblasti do domačih nasprotnikov, zahteva posebno previdnost in občutljivost pri razbiranju pravega poteka dogodkov ter njihovih vzročno-posledičnih povezav. Avtor je v tem pogledu pokazal, rekli bi, zadostno mero rahločutnosti in predvsem poštenosti pri upoštevanju med seboj večkrat nasprotujočih si virov.«
Osrednji del knjige je posvečen prav soočanju partizanske oblasti z vsemi domačimi nasprotniki in delovanju njenega represivnega aparata, s poudarkom na najbolj izpostavljenih »operacijah«, vključno s t.i. gestapovsko zaroto in tragedijo v Cerknem pozimi 1944. Posebej pisec izpostavlja tudi stališče revolucionarnega vodstva do Cerkve in posameznih duhovnikov.
»Raziskovalca mora pri njegovem delu gnati želja po resnicoljubnosti,« pravi Oblak. »Cilj tega dela ni ovreči ali izničiti pozitivnih vidikov partizanskega boja, bolje je govoriti o dopolnitvi mozaika. Manjkali so namreč bistveni koščki, da bi bila slika dogajanja na obravnavanem območju čim bolj popolna.«
In to avtor opravi z izredno natančnostjo in strokovnostjo z raziskovanjem arhivskega gradiva, preverjanjem obstoječe literature, medvojnega in povojnega časopisja, predvsem pa na osnovi spominov in ustnih pričevanj. V tem delu spregovorijo tudi tisti, ki so bili v desetletjih po drugi svetovni vojni pahnjeni na rob zgodovinske pozabe in označeni kot izdajalci, belogardisti, reakcionarji itd., ki pa z besedami avtorja »vsekakor imajo pravico, da tudi oni postanejo del naše preteklosti, kakršnakoli pač je«.
